8. februarja mineva 163 let, ko je v Kranju umrl največji slovenski pesnik France Prešeren. Ta dan Slovenci praznujemo kulturni praznik.
Drobce iz njegovega življenja pozna vsak izmed nas: rojen v Vrbi leta 1800, starši so želeli, da bi postal duhovnik, on pa se je odločil za študij prava na Dunaju, kjer leta 1828 tudi doktorira in pridobi znanstveni naziv doktor prava, neuresničena ljubezen Julija Primic, ljubezenska zveza z Ano Jelovšek, s katero imata tri nezakonske otroke, prijatelja Matija Čop in Andrej Smole, največje pesniške stvaritve, kot so: Sonetni venec, Gazele, Krst pri Savici, Zdravljica, Glosa, Slovo od mladosti, Sonetje nesreče, Zdravljica in mnoge druge, zbrane v edinstveni knjižici z naslovom Poezije.
Prešernu življenje ni prizanašalo. Dalo mu je nekaj svetlih trenutkov, a zasulo jih je z bridkostjo. Opeharilo ga je za največjo srečo – ljubezen ljubljene žene, a vrglo mu je v naročje visoko dobrino: hladno ostrino duha, povezano s pesniškim darom. Iz globoke in nesrečne ljubezni, žalosti in osamljenosti je vzplamtel najvišji plamen njegove poezije.
Sporočila njegovih pesmi sooblikujejo našo kulturno in narodno zavest ter ostajajo osnova za slovensko identiteto. Z njeno pomočjo vedno znova odkrivamo temeljne življenjske vrednote. Tako Prešernova pesem ostaja živa, opojna in neumrljiva.
Prešernovo ustvarjanje predstavlja vrh slovenske poezije, njegove Poezije pa ena največjih dragocenosti slovenskega naroda.
